Dva pobalina :)

Ja tako je, če se stric ginekolog ni zmotil bomo imeli dva fanta . Zadnjič sva bila na 3D ultrazvoku:

prvi

drugi

Ta drugi je bil malo sramežljiv in nam je večino časa kazal hrbet. Zgleda da mu ni bilo všeč da ga gledamo.

Drugače pa sem se do sedaj zredila za 13 kg, in sem trenutno v 27. tednu. No pa še moj buši:

Prejšnji teden pa sva hodila tudi na šolo za starše. Ko nam je predavala gospa iz razvojne ambulante me je pa čisto šokirala, ko je rekla da ima trenutno v razvojni nekaj dvojčkov, ki so se rodili v 28. tednu. Tako da me je sedaj že prav strah, saj bom jaz drug teden v 28. t. Res upam da bosta najina fanta zdržala vsaj še nekaj tednov.

Kriza

Jaz bi res rabila nekoga da bi me brcal in priganjal, da bi bilo vsaj kaj do konca narejeno. To se sicer najbolj nanaša na mojo diplomsko nalogo, ki res ne vem kdaj bo končana. Ves čas nekaj odlašam, ko pa se že usedem pred računalnik da bi začela pisati, pa   seveda najprej pogledam maile, facebook, bloge, forume o nosečnosti… In potem gre itak za te stvari toliko časa, da se mi ne da več sedeti za računalnikom in grem raje počet kaj drugega.  Na koncu dneva sem pa potem čisto razočarana nad sabo in jezna ker je moja lenoba spet zmagala. Pa si pravim da jutri pa res začnem, ampak je potem naslednji dan spet ista zgodba. Kot bi se vrtela v nekem začaranem krogu. Na sebi pa sploh ne najdem niti ene pozitivne lastnosti - samopodoba čisto na nuli. Včasih se mi zdi da nisem z nobenim dobrim namenom na tem svetu. Saj ni nič koristnega od mene! Raje se smilim sama sebi kot pa da bi naredila kaj, da bi imela o sebi boljše mnenje in bi se tako tudi počutila bolje. No pa saj se mi tudi na blog ne da nič napisati – no za to je večinoma razlog tudi ta da nisem prav nadarjena v pisanju in se včasih zgodi da bi rada toliko napisala potem pa sploh ne najdem pravih besed tako da na koncu raje vse skupaj pustim in ne napišem ničesar.

Nič kaj obetavno pisanje za nosečnico kaj? Dobro da me vsake toliko časa dve mali bitjeci spomnita nase, s kakšno nežno brciko, da sem potem spet takooo zelo srečna da ju imam. Obenem pa me takoj zaskrbi, če bom znala zanju dobro poskrbeti in ju pravilno vzgajati.

Sicer pa sem s 1.11. brezposelna, saj se je moj delodajalec odločil da mi ne podaljša pogodbe, ker sem noseča…. jupi!! Torej si res zasluži naziv družini prijazno podjetje. No pa saj sem itak vedela da bo tako, ni bilo to kakšno presenečenje, ampak vseeno se mi zdi grdo od njih, da mi že vnaprej povejo da mi bodo toliko časa podaljševali pogodbo dokler ne bom noseča, potem pa ne več.

Drugače nosečnost zaenkrat poteka normalno. Slabo mi ni več, imam pa sedaj tak apetit da me Klemen kar gleda kako veselo papcam in me večkrat opomni da sedaj imam pa res že dovolj. Pojem pa toliko sladkarij kot jih nisem že nekaj let skupaj, tako da moj ginekolog sigurno ne bi bil navdušen nad tem če bi to vedel. Seveda se ta hrana odraža tudi na mojem obrazu, dekolteju in hrbtu, saj imam toliko mozoljev kot bi bila v puberteti. (Tudi to je razlog da sem tako zafrustrirana in nezadovoljna s sabo.)

V ponedeljek imam morfologijo, in že oba z mežekom komaj čakava da bova spet videla najina otročička. Upam samo da bo vse OK. Sedaj mi je tudi trebušček že kar zrasel, tako da ko sedim me že kar fajno boli hrbet. Možek je itak čisto navdušen, in glede na to da nikoli ni prav veliko bral, me je sedaj kar presenetil ker prebere literature o nosečnosti še več kot jaz .

Evo mojga buhija:

    

Upam da vas nisem preveč zamorila s tem pisanjem, ampak pridejo taki dnevi ko bi res kar nekam izginil. Seveda pa so tudi taki, za katere je vredno živeti…

Poroka

No končno mi je uspelo dati skupaj slike iz poroke.
Tale nosečnost me je čisto zdelala, in sedaj po štirih mesecih je končno malo bolje. Sem pa bila čisto brez energije, skoraj vse kar sem pojedla ni ostalo dolgo v mojem želodcu, ves čas mi je bilo slabo, grozen vonj in okus, ter omedlevica… Sej vem sedaj boste vse ki ste že mamice rekle, da se smilim sama sebi, ter da nosečnost ni bolezen. Če so vse preživele bom pa tudi jaz ane . No sedaj vsaj ne bruham skoraj nič več, v bistvu že nekaj dni nisem, kar je že kar dolgo.

No pa da opišem kako je potekal najin poročni dan:
V petek pred poroko je bilo treba še veliko narediti: zvozili smo vse pecivo in sadje, do konca je bilo treba okrasiti še gostilno, kar smo počeli do desetih zvečer, nato pa smo doma izdelovali do konca še konfete do pol dveh ponoči. V soboto sem vstala okoli pol petih in se stuširala, potem pa sva šli z mami k frizerju, tja pa je prišla tudi vizažistka. Doma naju je že čakal fotograf, pripravljen da poslika moje napravljanje. Prav tako je bil drugi fotograf pri Klemenu. Nekaj težav je bilo z zavezovanjem moje obleke, tako sta mi obleko zavezovala mami in ati, kasneje pa še enkrat Klemenova priča . Napravljena sem bila že nekaj časa, ženina pa še kar ni bilo… zadržali so ga namreč šrangarji pri njem doma. Končno je prišel, meni pa je srček delal sto na uro. Seveda sta najprej ven prišli dve drugi nevesti, ki pa ju ni hotel, no v tretje pa je prišla ven ”ta prava”. Od nas smo odšli okoli desete ure, in sicer smo se šli najprej slikat na Bled, potem na hitro kosilo, ker se nam je že zelo mudilo na civilno poroko. No s polurno zamudo smo prišli v Preddvor, sledil je obred, potem me je možek nesel skozi drevored, kasneje pa sva se peljala še s čolnom po jezeru v Preddvoru. Po civilni  poroki smo naredili še nekaj fotografij, potem pa obiskali Klemenovo babico, ki žal ni mogla priti na poroko. 
Cerkvena poroka je bila ob šestih na sv. Joštu. Že med poroko se je ulilo in začelo treskati. No po poroki pa smo zvedeli da je pri Klemenovih sosedih strela zanetila požar. Nič kaj dobra novica .
Ob osmih smo prišli v gostišče in praznovali vse do jutranjih ur. Igral nama je ansambel Tribon, in jih moram res pohvalit, ker so res dobri. Domov sva prišla ob šestih zjutraj, mi pa še zdaj  ni jasno kako sem lahko zdržala cel dan in celo noč. Utrujena pa sem  bila tako, da sem samo padla v posteljo.

Na tej povezavi lahko vidite krajšo prezentacijo slik: http://www.porocna.si/eva-in-klemen-gaspersic

OGLED SLIK

Poročena :)

No ker vidim da vas že zanima kako je bilo na dan D, vam pokažem eno slikico .  Ostale slikice bova pa morala počakati, bodo šele čez približno dva do tri tedne.

Dan je bil res najlepši v mojem življenju in ne bi zamenjala ničesar, saj je šlo res vse tako kot sva si zamislila. Se pa moram še navaditi da sem sedaj gospa . Drugače sva pa sedaj cel teden imela polno opravkov, seveda največ s spremembo priimka. Jutri pa greva na medeni teden na Krk, tako da moram še vse spakirati za odhod. Bolj podroben pregled in opis poroke sledi, ko dobiva slikice.

No lahko pa vam sedaj tudi že povem veselo novico, in sicer da sva v veselem pričakovanju, in če bo šlo vse v redu (kar upam da bo), bo veselje kar DVOJNO!!    Predvideni rok pa je 19. marca, na možev rojstni dan.

Lep pozdrav do naslednjega tedna, grem jaz zdaj pakirat

Proba poročnega make up-a

No takole nekako bi izgledal moj poročni make up, razen šminka bo verjetno bolj nežne barve.

Me vzameš? …… DA

No ker se na tem blogu že kar nekaj časa nabira prah, sem se odločila da končno spet kaj napišem. Decembra sem dobila službo v Mercatorju – saj drugje ni možno kaj dobiti. Iz službe hodim čisto brez energije in brez volje, diploma pa še vedno čaka da jo nekdo dokonča .

Aprila je imel moj ati 50 let.

vabila

abraham

tortica

naša družinica

Moj dragi pa me je zaročil . In tako sva se odločila da se 27. avgusta (na moj rojstni dan) poročiva. Seveda komaj čakam ta dan, priprave so v teku, sem pa tudi že čisto živčna, saj je treba urediti še polno stvari. Civilna poroka bo v Preddvoru, cerkvena pa na sv. Joštu.

Klemen je bil 8. maja birmanski boter svojemu bratrancu Stojanu.

Opazovali smo tudi lunin mrk: