Jaz bi res rabila nekoga da bi me brcal in priganjal, da bi bilo vsaj kaj do konca narejeno. To se sicer najbolj nanaša na mojo diplomsko nalogo, ki res ne vem kdaj bo končana. Ves čas nekaj odlašam, ko pa se že usedem pred računalnik da bi začela pisati, pa seveda najprej pogledam maile, facebook, bloge, forume o nosečnosti… In potem gre itak za te stvari toliko časa, da se mi ne da več sedeti za računalnikom in grem raje počet kaj drugega. Na koncu dneva sem pa potem čisto razočarana nad sabo in jezna ker je moja lenoba spet zmagala. Pa si pravim da jutri pa res začnem, ampak je potem naslednji dan spet ista zgodba. Kot bi se vrtela v nekem začaranem krogu. Na sebi pa sploh ne najdem niti ene pozitivne lastnosti - samopodoba čisto na nuli. Včasih se mi zdi da nisem z nobenim dobrim namenom na tem svetu. Saj ni nič koristnega od mene! Raje se smilim sama sebi kot pa da bi naredila kaj, da bi imela o sebi boljše mnenje in bi se tako tudi počutila bolje. No pa saj se mi tudi na blog ne da nič napisati – no za to je večinoma razlog tudi ta da nisem prav nadarjena v pisanju in se včasih zgodi da bi rada toliko napisala potem pa sploh ne najdem pravih besed tako da na koncu raje vse skupaj pustim in ne napišem ničesar.
Nič kaj obetavno pisanje za nosečnico kaj? Dobro da me vsake toliko časa dve mali bitjeci spomnita nase, s kakšno nežno brciko, da sem potem spet takooo zelo srečna da ju imam. Obenem pa me takoj zaskrbi, če bom znala zanju dobro poskrbeti in ju pravilno vzgajati.
Sicer pa sem s 1.11. brezposelna, saj se je moj delodajalec odločil da mi ne podaljša pogodbe, ker sem noseča…. jupi!! Torej si res zasluži naziv družini prijazno podjetje. No pa saj sem itak vedela da bo tako, ni bilo to kakšno presenečenje, ampak vseeno se mi zdi grdo od njih, da mi že vnaprej povejo da mi bodo toliko časa podaljševali pogodbo dokler ne bom noseča, potem pa ne več.
Drugače nosečnost zaenkrat poteka normalno. Slabo mi ni več, imam pa sedaj tak apetit da me Klemen kar gleda kako veselo papcam in me večkrat opomni da sedaj imam pa res že dovolj. Pojem pa toliko sladkarij kot jih nisem že nekaj let skupaj, tako da moj ginekolog sigurno ne bi bil navdušen nad tem če bi to vedel. Seveda se ta hrana odraža tudi na mojem obrazu, dekolteju in hrbtu, saj imam toliko mozoljev kot bi bila v puberteti. (Tudi to je razlog da sem tako zafrustrirana in nezadovoljna s sabo.)
V ponedeljek imam morfologijo, in že oba z mežekom komaj čakava da bova spet videla najina otročička. Upam samo da bo vse OK. Sedaj mi je tudi trebušček že kar zrasel, tako da ko sedim me že kar fajno boli hrbet. Možek je itak čisto navdušen, in glede na to da nikoli ni prav veliko bral, me je sedaj kar presenetil ker prebere literature o nosečnosti še več kot jaz 
Evo mojga buhija:
Upam da vas nisem preveč zamorila s tem pisanjem, ampak pridejo taki dnevi ko bi res kar nekam izginil. Seveda pa so tudi taki, za katere je vredno živeti…
